Barve na platnu. Tako kot v mojih sanjah.

Rodila sem se leta 1988 v mestu Izmir v Turčiji. Moja mati je medicinska sestra, oče pa strojni inženir. Takoj po rojstvu so mi diagnosticirali spino bifido (hrbtenično režo), stanje, ko se hrbtenični kanal in hrbtenica ne zarasteta popolnoma. Kot novorojenček sem prestala svojo prvo operacijo. Petnajst dni kasneje sem imela drugo operacijo, v kateri so mi na glavo namestili obvod. Toda moje telo je napravo zavrnilo, zato sem morala prestati več drugih posegov.

Zakaj vam to pripovedujem? Da razložim težak začetek svojega življenja. Imela sem srečo, ker sta bila starša ves čas ob meni tako v dobrem kot v slabem. Ko sem bila v drugem razredu, sem postala starejša sestra svoji mali sestrici Melike. Danes je moja najboljša prijateljica na svetu. Imam tudi srečo, ker je moja mati medicinska sestra. Vedno je kazala svoje naravno sočutje in skrbela zame. Pogosto se mi pomaga soočati z življenjem invalidne osebe, kot takrat, ko sem morala zapustiti šolo.

V mojem življenju so se odprla nova vrata, ko sem izvedela za Turško združenje za okvare hrbtenjače (TOFD). Nur Pakize Eraslan, ustanovitelj studia za slikarstvo pri TOFD in učitelj slikanja, mi je rekel, da sem dobrodošla in me povabil, naj pridem slikat. Jaz pa mu nisem zares verjela. Moja mati, ki me je vedno spodbujala, je zame vzela platno in stala ob meni na tečaju.

Nur Pakize Eraslan me je prepričal, da umetnost ne pozna avtoritete. Na meni je bilo, da na novo odkrijem svet na platnu, če le to želim. Dejstvo, da me je nekdo podpiral in verjel vame, mi je spremenilo življenje. Včasih sem morala prekiniti slikanje, na primer takrat, ko sem bila med dializo preveč izčrpana, danes pa se že veselim ponovnega prijema čopiča. Ukvarjam se tudi z novimi hobiji.

To, kar se je zame začelo kot hobi, mi je odprlo nova vrata v svet umetnosti. Slike mi dejansko prinašajo vrsto zadovoljstva, ki je podobno živim sanjam v barvah. Nekega dne sem spoznala, da mi je slikanje tako všeč, da bi morda tudi drugi želeli videti moje slike. Tako sem začela deliti svoja umetniška dela z drugimi ljubitelji umetnosti.

Igra barv na platnu, pa naj bo realistična ali nadrealistična, me ponese v popolnoma nove dimenzije. Ustvarjanje umetniškega dela je pobeg od vsakdana, ki ni vedno lahek, in mi prinese nov pogled na naravo in svet okrog mene. Stvari, ki jih želim prikazati na platnu, so sledi neoprijemljive in nerazložljive lepote.

Sprva sem slikala predvsem pokrajine – naravo in kraje, kamor bi rada šla. Danes pa so najpogostejši motivi živali, kot so mačke in psi. To so enkratna bitja, za katere mislimo, da so zaradi svojega močnega karakterja nehvaležna. V resnici pokažejo samo tisto, kar jim daš. Dajte jim veliko ljubezni in v zameno boste dobili enako.

Ko sem potrebovala dializo, nisem vedela, kaj naj naredim, zato je moja mati začela raziskovati. Prijazna gospa, ki je bila pacientka centra NephroCare preden je prejela ledvico darovalca, nam je priporočila center. Tam nas je toplo sprejela glavna medicinska sestra in nam razložila vse o dializnem postopku ter o tem, kaj moramo storiti. Med prvim dializnim postopkom me je bilo strah, a mi je ekipa pomagala in sem se hitro navadila.

Kmalu po začetku dialize je bilo moje ime uvrščeno na seznam za presaditev. V noči 23. februarja 2016 so me obvestili, da je na voljo kompatibilna ledvica in zelo hitro sem bila v operacijski dvorani. Srečna sem zaradi izkušnje in svoje odločitve. Sedaj se že veselim tega, da se bom lahko ponovno posvetila slikanju!