Spletna stran NephroCare uporablja piškotke, da izboljša uporabnikovo izkušnjo in zagotavlja najboljšo možno storitev. Z nadaljevanjem uporabe te strani soglašate z uporabo piškotkov. Podrobnosti najdete v našem Pravilniku o zasebnosti.

El Camino de Santiago – Jakobova pot

Romanje po Jakobovi poti

„Najprej sem bil negotov, saj bi to pomenilo, da bom dializo opravljal v centrih, ki jih nisem poznal. Zaskrbljen sem bil zaradi igel, skrbelo pa me je tudi to, ali bom dializo prenesel in kaj se bo zgodilo, če bom zbolel. Bal sem se tudi težav z žilnim pristopom in tega, da na poti ne bi mogel najti nobenih centrov. Na koncu pa sem se odločil, da poskusim, in zasnoval sem načrt poti.“

El Camino de Santiago, znana tudi kot Jakobova pot, privlači romarje iz vse Evrope že od osmega stoletja. Juan Antonio Rangel, španski dializni pacient, pripoveduje o svojem romarskem doživetju na dolgem pešačenju:  

Z dializo sem začel v dializnem centru Osuna, približno 90 kilometrov oddaljenem od Sevilje, leta 2008, ko sem imel 33 let. Od nekdaj delam na kmetiji v svojem domačem kraju Aguadulce, v prostem času pa se rad družim s prijatelji ali pa se ukvarjam s pohodništvom. Leta 2010 mi je dober prijatelj predlagal, da se odpraviva na romanje po Jakobovi poti, saj jo je sam že prehodil in se mu je zdela nepozabno duhovno doživetje.

Na poti

Prvi dan sem ob šestih zvečer sedel na avtobus za mesto Ourense, približno 50 kilometrov oddaljeno od meje s severno Portugalsko. Zjutraj tega dne sem opravil dializo in prejel potrditev iz zadnjega od dializnih centrov, ki sem jih imel namen obiskati med romanjem. Ko sem naslednje jutro ob šestih stopil z avtobusa, sem srečal španski par, prav tako namenjen v Santiago. Odločili smo se, da bomo svoje potovanje začeli skupaj; ko smo prispeli v ourenško katedralo, smo prejeli prvi žig v našem „romarskem potnem listu“.  

Prva etapa je bila dolga 22 kilometrov – bilo je naporno, a vredno truda. Na poti smo srečali veliko ljudi in v skupini nas je bilo vedno več. Tega dne nas je neka gospa povabila k sebi domov na večerjo. Še nikoli nisem jedel tako dobre govedine.  

Zvečer v prenočišču so vsi načrtovali naslednjo etapo poti, jaz pa sem se moral začeti poslavljati, saj sem bil namenjen v 12 kilometrov oddaljeno prenočišče, od koder bi lahko odšel na dializo v najbližjo bolnišnico. Kakšno presenečenje sem doživel, ko sem se vrnil iz bolnišnice! Skupina me je počakala. Odločili so se, da ne bodo nadaljevali brez mene, čeprav bi zato nekateri prišli v Santiago pozneje, kot so načrtovali.  

Od tega trenutka naprej smo vse počeli na tak način. Vsi smo si medsebojno pomagali, vsak je spoštljivo obravnaval tiste, ki so se zavezali k molku, tisti, ki so hodili spredaj, pa so nakupovali in pripravljali hrano za vse druge. Ob dnevih, ko sem imel dializo, smo izbrali krajšo etapo, da sem bil lahko opoldne v prenočišču. Zvečer smo skupaj večerjali ter se pomenkovali in šalili z drugimi romarji.

Skupno doživetje

Doživetje je bilo tako posebno zato, ker smo si ga delili z ljudmi vseh starosti: z mladim, 17-letnim fantom, ki je na pot odšel skupaj s svojimi starši, s pari, s starejšimi ljudmi, z ženskami in moškimi. Ni bilo pomembno, od kod prihajamo, katere rase ali vere smo. To je bilo neprecenljivo doživetje etike in duhovnosti.  

Poleg čudovitih spominov imam zdaj tudi nove prijatelje – takšne, s katerimi sem v stiku še danes. V vseh je ostal občutek sreče in upanja, da tovrstno izkušnjo še kdaj doživimo. Mislim, da bolezen ne bi smela vedno služiti kot izgovor. Vsak si lahko prizadeva za to, da se odpravi na lastno, osebno romanje. Zame je to pomenilo, da si kljub bolezni postavim izziv. Ko sem ga premagal, sem spoznal, da dializa ni vedno ovira, ki bi mi preprečevala početi, kar imam rad. Je le nekaj, na kar moram misliti.   Rad bi se zahvalil vsem, ki so mi na tem romanju pomagali: prijateljem, družini, osebju na kliniki v mestu Osuna, sopotnikom na romanju ter prebivalcem Galicije za njihovo prijaznost in gostoljubnost.