Portugalska

Portugalska – dežela naravnih lepot

Po užitke, ki jih prinašata toplo podnebje in lepa pokrajina, se na Portugalsko vsako leto odpravi 17 milijonov turistov. Najbolj znani cilji so zgodovinski mesti Lizbona in Porto ter sončne plaže v pokrajini Algarve. Če se vživite v kožo slavnih portugalskih raziskovalcev, pa je v tej deželi mogoče odkriti še več.  

Portugalska je najzahodnejša država Evrope, ki se razteza ob atlantski obali Iberskega polotoka, na celinski strani pa meji na Španijo. Zaseda približno 16 odstotkov ozemlja Iberskega polotoka ter majhni atlantski otočji Madeiro in Azore. Ima le dobrih deset milijonov prebivalcev, od katerih jih večina živi ob obali.  

Čeprav Portugalska ni velika, je zelo raznolika: visoke gore in zeleni gozdovi severa in osrednjega dela so v močnem nasprotju s suhimi ravnicami juga. Podnebje je v splošnem zmerno – poletja so dolga in vroča, pomladi in jeseni blage ter zime razmeroma mile, vendar so temperature in podnebni pogoji v različnih predelih močno različni. Na Azorih je podnebje blago, subtropska Madeira pa je nekoliko toplejša in ima vse leto zelo prijetno podnebje.

Želja po raziskovanju

Portugalska slovi po svojih raziskovalcih in mornarjih, ki so bili v ospredju tako imenovane „dobe odkritij“. Kot prebivalci obalne države so si Portugalci močno prizadevali nadzirati morske poti in razširiti svoje možnosti trgovanja. Princ Henri Navigator (1394–1460) je portugalske mornarje spodbujal k odkrivanju afriške obale. Pod njegovo vladavino sta atlantski otočji Madeira in Azori prešli pod nadzor Portugalcev.  

Zaradi novih oblik ladij so Portugalci lahko potovali še dlje. Vasco da Gama je uvedel nove trgovske poti, ki so povezovale Evropo z Indijo, Pedro Álvares Cabral pa je odkril Brazilijo in si jo v imenu Portugalske prilastil. Ferdinand Magellan je prvi objadral svet in pri tem vzpostavil pot, ki je vodila iz Atlantskega v Tihi ocean. Portugalci so šli še dlje in vzpostavili obsežen pomorski imperij, ki je vključeval Brazilijo, dele zahodne in vzhodne afriške obale ter pomembna pristanišča v Indijskem oceanu in na Daljnem vzhodu.

Sodobni umetniki in izvrstni nogometaši

Položaj, ki so ga nekoč zasedali drzni pomorščaki, so v današnjem času prevzeli umetniki in športniki. Joana Vasconcelos, na primer, je s svojo umetnostjo izzvala ideje o ženskosti ter leta 2012 postala prva ženska in najmlajša umetnica, ki je kdaj razstavljala v Versajski palači. Pisatelj Jose Saramago (1922–2010) je leta 1998 prejel Nobelovo nagrado za književnost; odbor je njegova dela opisal kot „prilike, ki jih prežemajo domišljija, sočutje in ironija“. Najbolj znan je njegov roman Slepota. Saramagovo delo je tako posebno zato, ker je bralca skušal popeljati dlje. Kot je napisal v svojem romanu Votlina (A Caverna): „Nekateri berejo vse življenje, pa vedno berejo le napisane besede, ne razumejo, da so te zgolj kamni prek struge deroče reke, ki nam pomagajo do oddaljene obale; druga stran je tista, ki šteje.“

Portugalci se zelo navdušujejo nad nogometom. Trije nacionalni dnevniki, A Bola, O Jogo in Record, so posvečeni športu (kar pomeni, da 90 odstotkov njihove vsebine govori o nogometu), zato ni presenetljivo, da je med slavnimi Portugalci mogoče najti veliko nogometašev. Na primer Eusebia, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja za Benfico osvojil 11 ligaških naslovov, Luisa Figa, ki je za „Seleção das Quinas“ (portugalsko državno reprezentanco, katere ime se nanaša na ščite v portugalskem grbu) igral 127-krat, ali Joséja Mourinha, nogometnega trenerja, ki velja za enega najboljših na svetu. Najbolj znan od vseh pa je najverjetneje Cristiano Ronaldo. Leta 2008 je osvojil Zlato žogo za najboljšega nogometaša, ko pa je iz kluba Manchester United prestopil v Real Madrid, je postal najbolje plačani igralec na svetu.

Melanholija in strast – fado in vino

Fado je glasbena „duša“ Portugalske. Zanj so značilne žalostne pesmi, ki jih spremlja nostalgični zvok kitare. Slišati ga je mogoče povsod, najbolj doma pa je v hišah fada. Nekatere od najboljših se nahajajo v Alfami, enem najstarejših predelov portugalskega glavnega mesta Lizbona. Ta slikovita četrt je labirint ozkih ulic, ki včasih postanejo stopnice, starih najemniških hiš, ki se skoraj dotikajo ena druge, in majhnih, udobnih trgov.  

Medtem ko poslušate, kako pevci fada pojejo svoje melanholične pesmi, si je najbolje privoščiti kozarec portskega vina. To vino pridelujejo v prelepi pokrajini Douro, ki je na seznamu Unescove svetovne dediščine. Izlet po reki navzgor razkrije očarljive razglede po vinogradih na pobočjih hribov v Douru. Obisk pa ni popoln brez postanka v vinski kleti, kjer ponujajo portsko vino. To vino se od drugih razlikuje zato, ker ni do konca zavrelo, ampak je bilo vretje z dodajanjem konjaka nevtralnega okusa ustavljeno v začetni fazi. Zato je portsko vino naravno sladko (ker se naravni grozdni sladkor ne pretvori v alkohol v celoti) in močnejše od drugih (ima od 19 do 22 volumskih odstotkov alkohola). Kjer je vino, tam je plutovina: ste se že kdaj vprašali, od kod izvira plutovinasti zamašek na steklenici vina? Najpogosteje s Portugalske, ki je vodilna v pridelavi plutovine. Plutovina je lubje hrasta plutovca (Quercus suber). Na Portugalskem je več kot 720.000 hektarov gozda plutovcev in v panogi je zaposlenih več kot 20.000 ljudi.

Madeira, zimzeleni otok

Portugalska se ne konča ob obali. Sredi Atlantskega oceana je mogoče odkriti še precej več. Madeira je čudovit otok, obdarjen z vedno blagim podnebjem. Temperature se poleti gibljejo okrog 25 ºC, pozimi pa so le za štiri ali pet stopinj nižje. V morju je vedno mogoče plavati, zato je Madeira vse leto popoln počitniški cilj.  

Za vsakogar ponuja nekaj: lahko greste na izlet z ladjico ter si ogledate delfine in kite, se sončite v eksotičnih vrtovih ali pa le uživate v prelepih razgledih po neskončnosti, ki se kopa v najčudovitejšem modrem in neokrnjenem morju. Edinstvena zanimivost za turiste na Madeiri so sprehodi ob namakalnih kanalih, imenovanih „levade“. Ti ozki kanali tvorijo namakalni sistem, zgrajen za dobavo vode iz vlažnejših severnih predelov v bolj sušne na jugu otoka. „Levade“ izvirajo iz 16. stoletja, njihova skupna dolžina pa znaša 2500 kilometrov. Hrana v teh krajih je obilna in raznolika, bogata izbira restavracij v glavnem mestu Funchalu pa lahko zadovolji vsak okus. Funchal je prometno pristanišče, pa tudi sodobno mesto z zanimivimi cerkvami (katedrala je stara več kot 500 let) in muzeji. Pisatelj Júlio Dinis (1839–1871) je njen čar opisal tako: „Na eni strani je morje, na drugi so gore, med to veličastno lepoto pa se kot speči otrok med staršema, na varnem in toplem, smehlja mesto.“

NephroCare na Portugalskem

Podjetje Fresenius Medical Care je s svojimi dejavnostmi na Portugalskem začelo leta 1993. Od tedaj smo se nenehno razvijali in trenutno smo edini ponudnik dializnega zdravljenja, ki izvaja storitve po vsej državi. Če načrtujete počitnice na Portugalskem, vas z veseljem pričakujemo v naših centrih, ne glede na to, kam potujete: na jug, sever ali Madeiro.

Povezane teme

Počitniška dializa

Podrobne informacije o vseh ponujenih postopkih in delovnem času dializnih centrov NephroCar.