Ob zori špansko sonce rdeče obarva nebo, čez dan se prevaža po njem bleščeče rumeno, zvečer pa kot rdeča krogla počasi drsi za obzorje.
Ko pomislite na Španijo, pomislite na sonce. Vsak, ki mu po glavi roji sonce, pa ima pogosto v mislih tudi morje in pesek. V Španiji je vsega trojega obilo. Od severa do juga, od vzhoda do zahoda – težko bi še kje našli večja nasprotja.
Na severu je dih jemajoča, divja atlantska obala s čudovitima mestoma Bilbao in San Sebastian. Na zahodu, nekoliko bolj v notranjosti, je svetovno znano romarsko središče Santiago de Compostela, kjer se konča Jakobova pot. Na jugu pa so elegantne andaluzijske plaže. To območje s flamenkom, belimi vasicami in šerijem uteleša predstavo, ki jo ima večina ljudi o Španiji.
Ali pa to predstavo morda utelešata sredozemska otoka Ibiza in Majorka? Ali regija Manča v srcu države, kjer sta se Don Kihot in Sančo Pansa borila z mlini na veter? Španija je tako raznolika in večplastna. Takšna je predvsem zaradi svoje razburkane zgodovine. Ta država je bila vedno talilni lonec mnogih različnih kultur. Stoletja sta se tu srečevala Vzhod in Zahod. Več kot 700 let so deželi vladali Rimljani, dolgo pa so usodo Iberskega polotoka narekovali Mavri, osvajalci iz Arabije in Severne Afrike. O tem obdobju še vedno priča mnogo osupljivih zgradb.
Ena od najbolj znanih je Alhambra, svetovno znani kompleks mavrskih palač in utrdb, zgrajen sredi 14. stoletja v Granadi v južni Španiji. S svojo igro svetlobe in senc ter z neštetimi stebri obiskovalce očara tudi slavna Mezquita, najstarejša mošeja v Cordobi.