Maria Rosaria Tammaro

Ko je bila stara 14 let, ji je njen oče daroval eno od svojih ledvic, vendar jo je bilo že po enem mesecu treba odstraniti in Rosaria ni imela druge izbire, kot da se vrne k dializi. Ni bilo lahko, bili pa so tudi lepi trenutki. Pravzaprav so Rosariini najsrečnejši spomini ravno iz tega obdobja: spoznala je Michela, ki je nato postal njen fant, poleg tega pa še mnogo več. Ko je dopolnila 18 let, ji je ledvico darovala teta in za Rosario se je končno začelo novo življenje.

Skozi leta je v šoli prevečkrat manjkala, zato ni mogla več izpolniti svojih sanj, da bi postala kozmetičarka; zdaj je bila njena največja želja, da se poroči in si ustvari družino. Na njeno veliko srečo se ji je želja uresničila in pri 21 letih se je poročila z Michelom, ljubeznijo iz mladosti. Le nekaj mesecev po poroki je zdravnik Rosarii povsem nepričakovano povedal, da pričakuje otroka. Le stežka je verjela svojim ušesom – zgodil se je čudež! Rosaria je bila presrečna in prvič v življenju se je počutila celovito kot oseba in kot ženska. Porod se je začel prezgodaj, v 32. tednu nosečnosti; bil je težak, a na koncu se je rodila prelepa zdrava deklica Margherita – novo upanje za Rosario!

Rosaria se je v svoji novi vlogi žene in matere počutila zelo srečno ter izpopolnjeno, čakali pa so jo novi izzivi. Pri 29 letih je njeno telo nepričakovano zavrnilo presajeno ledvico in morala se je vrniti k dializi. Žal je približno ob istem času umrl tudi njen brat. Kljub vsem tem težavam je Rosaria ohranila svoj pozitivni odnos in nikoli ni izgubila svojega notranjega nasmeha. Nihče v družini ji ni več mogel dati nove ledvice, Rosaria pa je še vedno upala na še eno presaditev. Zdaj so bile njene možnosti za ponovno uspešno presaditev manjše, ker je imelo njeno telo zaradi prejšnjih dveh presaditev več avtoprotiteles in je obstajala večja možnost zavrnitve. Vendar jo je zdravstveno in negovalno osebje njenega centra NephroCare spodbujalo in opogumljalo, naj se spet vpiše na čakalni seznam za presaditev. Rosaria jim je zelo zaupala; z medicinskimi odločitvami in odločitvami glede zdravljenja, ki so jih sprejemali v njenem imenu, se je strinjala, zato je bilo njeno ime uvrščeno v register italijanskih centrov za presaditev, ki sprejemajo paciente s hiperimunostjo. Nič ni bilo gotovega, vendar nikoli ni izgubila upanja in se je še naprej smehljala.

Sijajne stvari se zgodijo nepričakovano

Zdravstveno in negovalno osebje centra NephroCare Sodial v osrčju italijanskega Neaplja je že 15 let skrbelo za Rosario, medtem ko je nadaljevala z dializnim zdravljenjem. Njeni zdravniki in medicinske sestre v teh dolgih letih niti enkrat niso opazili, da bi bila zaradi svoje bolezni pobita. Pravzaprav je bil edini trenutek, ko so opazili, da je potočila solzo, njen 40. rojstni dan. Na ta posebni dan jo je osebje med zdravljenjem presenetilo z ogromno torto, na kateri je bilo 40 svečk. Ta gesta jo je popolnoma prevzela in ganila do solz.

Nato se je 11. marca letos povsem iznenada pojavil klic: „Obstaja ledvica za Rosario!“.

To je bilo velikansko in popolnoma nepričakovano presenečenje. Bilo je zelo čustveno, vendar se je vse zdravstveno in negovalno osebje dializnega centra zbralo in pomagalo Rosarii priti v center za presaditev, kjer sta jo čakali nova ledvica ter tretja presaditev. Presaditvena operacija je potekala dobro, vendar je nova ledvica pričela delovati šele po treh tednih, Rosaria pa se je morala spoprijemati tudi s ponavljajočimi se vnetji in virusno okužbo. Ni bilo lahko, vendar je ostajala mirna in odločena. Njeno potrpljenje je bilo nagrajeno: zelo kmalu je bila spet doma, pripravljena, da začne še eno novo poglavje svojega življenja. Od njene presaditve je zdaj minilo več mesecev in Rosaria je v dobri kondiciji. Počuti se dobro, predvsem pa je zelo srečna. Ima redne kontrolne preglede in ker ve, kako pomembno je, da njeno telo ne zavrne nove ledvice, skrbi, da zdravila, ki jih je dobila ob presaditvi, jemlje natančno tako, kot ji je predpisala njena zdravstvena ekipa. Ni ji več treba skrbeti glede dialize, vendar še vedno obiskuje center NephroCare, saj so tamkajšnji zdravniki stik z njenim centrom za presaditve.

Kako drugačno je njeno življenje!

Rosaria je spet začela voziti, vodi vnuka na sprehode in se lahko polno posveča svoji vlogi babice. V življenju uživa v preprostih stvareh. Zdaj si bolj kot kar koli drugega želi uživati v času, preživetem s svojo družino, in v spremljanju odraščanja njenega vnuka. Zelo srečna je tudi zato, ker ima zdaj več časa, ki ga lahko posveti svojemu prostovoljnemu delu. V vseh letih, ko je bila na dializi, je vedno mislila na tiste, ki so imeli manj sreče od nje. Vedno si vzame čas za pomoč drugim: starostnika spremi k zdravniku, revnemu pomaga nakupovati, prikovanemu na posteljo dela družbo, kuha za soseda ali plačuje račune za ostarelega moškega. Rosaria pravi: „Te male stvari me nič ne stanejo, nekomu, ki je bolan, star ali sam, pa pomenijo zelo veliko. Če pomagam drugim, čutim, da imam veliko srečo, in to mi daje moč, da kljub svoji bolezni nadaljujem.“

Vedno verjemite vase

Osebje dializnega centra NephroCare Sodial je zelo veselo za Rosario. Petnajst let je bila del njihovih življenj in spremljali so vse vzpone ter padce njenega neverjetnega potovanja. Tega vzajemnega potovanja pa s presaditvijo ni konec: osebje NephroCare ji še naprej zagotavlja zdravstveno podporo in bo vedno stalo ob strani tej posebni pacientki, katere odločnost, pozitivni odnos in topel nasmeh so lekcija za vse nas. Osebje se z naklonjenostjo spominja časov pred presaditvijo: ko se je dializni postopek končal in so vsi drugi pacienti odhajali, je Rosaria ostala na svojem stolu, nato pa s širokim nasmehom segla v svojo torbico in rekla: „Tako – čas je za malo šminke! Dializa mi ne sme preprečiti, da bi bila lepa!“ Rosaria je v 15 letih, ki jih je preživela v centru Sodial, osebje marsičesa naučila. Pokazala jim je, da lahko tudi oseba s kronično boleznijo najde pravo ravnovesje in da lahko, namesto da bi se smilila sama sebi, kljub izzivom najde voljo in notranjo moč za vse, kar lahko sama stori za srečno ter izpolnjujoče življenje. „Upanje in odločenost sta najboljši zdravili. Upanje in sanje naših pacientov moramo vedno podpirati ter negovati,“ pravi strokovna direktorica dr. Valeria Di Stasio. Nikoli ne obupajte – vedno verjemite vase in si pomagajte do boljše prihodnosti!

Presaditev