Ricardo García Sala

V veselje mi je govoriti z vami, Ricardo. Z nami boste delili svojo navdihujočo zgodbo, prej pa bi želeli slišati nekaj malega o vas.

Moje ime je Ricardo García Sala in rodil sem se leta 1971 v mestecu Benejuzar v španski obalni provinci Alicante. Pred skoraj 20 leti, ko sem jih imel 26, sem izvedel, da imam kronično ledvično bolezen in da bom moral, če bom želel preživeti, v določenem trenutku na dializo.

Branje, kuhanje, avtomobili: vsi imamo strasti v življenju. Pri vas je bil to vedno šport. Se je to spremenilo, ko so vam diagnosticirali ledvično bolezen?

Šport je bil od nekdaj moja strast in vedno bo. Rokomet sem začel igrati pri rosnih osmih letih. Po tem, ko sem izvedel za diagnozo, sem moral uradno izstopiti iz ekipe, čeprav sem s treningi nadaljeval tako dolgo, kot sem lahko. Čez tri leta, pri 29, sem začel hoditi na dializo. To dejstvo sem tako mlad nedvomno težko sprejel; pred seboj sem imel še celo življenje. Kljub temu sem imel srečo, da je obstajala možnost dialize in da sem ob dneh, ko nisem hodil na zdravljenje, lahko treniral.

To je neverjetno! Ljudje bi zagotovo razumeli, če bi prenehali trenirati. Kaj vas je torej gnalo, da ste ostali zvesti temu športu?

Čeprav je to od mene zahtevalo veliko truda, je bila želja postati uspešen športnik večja od utrujenosti. Ravnotežje med športom in zdravljenjem sem po najboljših močeh skušal najti z uvedbo tedenskega urnika, ki mi je ustrezal: Ob torkih in četrtkih sem 45 minut tekel, ob ponedeljkih, sredah in petkih pa sem odhajal v center na dializo. Čeprav nisem mogel sodelovati, sem obiskoval rokometne tekme svojih soigralcev in se tako še vedno počutil kot del moštva.

Koristi zdravljenja pozna vsak, čigar prijatelj ali bližnji ga prestaja, pa vendar je lahko dializa včasih fizično in čustveno zahtevna. Kako ste zmogli in kako ste ostali optimistični?

Prva leta zdravljenja so bila znosna. Odkar sem se odločil, da se vpišem na čakalni seznam za presaditev in se je začelo čakanje, me ekipa NephroCare v dializnem centru nenehno spodbuja, naučila pa me je tudi, kako živeti v trenutku. Globoko v srcu sem bil za dializo hvaležen. Konec koncev je reševala moje življenje! Vendar pa je bil moj um kot štoparica: prešteval sem dneve, ure in minute, ki so minili od trenutka, ko sem se nazadnje ukvarjal s športom. Ko pogledam nazaj, je prav smešno videti, kako nepotrpežljiv sem bil, vendar mi je to dajalo zagon.

Čeprav presaditev ni za vsakogar in ima tako prednosti kot slabosti, ste se odločili, da je prava za vas. Kakšna je vaša zgodba o presaditvi?

Ko sem skušal pridobiti ledvico darovalca, je bilo veliko čakanja in občutkov nemoči. Med medenimi tedni na Tenerifih sem prejel klic, ki sem ga čakal toliko let: rekli so, da imajo ledvico, ki bi lahko ustrezala, in da se moram hitro vrniti v svojo napotitveno bolnišnico. Vendar tega dne ni bilo povratnih letov. Zamudila sva prvo priložnost za presaditev. Kljub temu me je žena spodbujala, naj še naprej uživam na počitnicah, in res sva storila tako.

Na koncu pa ste dobili drugo priložnost, kajne?

Da, nedvomno! Čas je tekel in končno je nekega dne – 28. aprila 2006, po štirih letih čakanja in desetih mesecih zdravljenja – prišel moj čas: prejel sem ustrezno ledvico darovalca. Imel sem srečo, da je operacija potekala brez težav; ko sem okreval, sem se lahko spet lotil športa, vendar sem tokrat začel z gorskim kolesarjenjem. Po malem sem prihajal nazaj v formo – po vsakem treningu sem se počutil bolje in močneje. Takrat sem se odločil, da se pridružim lokalnemu kolesarskemu klubu v Benejúzarju.

Tako ste se zaradi dialize in poznejše presaditve lahko spet ukvarjali z dejavnostmi, v katerih ste uživali pred diagnozo – le nekoliko ste jih prilagodili. Rokomet ste na primer zamenjali s kolesarjenjem. Kakšno vlogo igra kolesarjenje v vašem življenju danes?

Gre za precej več kot hobi: odkar sem se pridružil klubu, sem sodeloval v toliko gorskih kolesarskih dirkah, kolikor sem le mogel. Leta 2012 sem zaključil svojo prvo dirko v bližnjem obalnem mestu Guardamar del Segura, ki ji je sledila dirka v vasici San Miguel de Salinas v zaledju istega območja. Leta 2014 sem se spet udeležil dirke v San Miguelu de Salinas, pa dirke v Albateri in najtežje dirke od vseh, dirke v Crevillenteju. Trikrat sem prekolesaril tudi razdaljo 90 km iz Espinarda v Caravaco de la Cruz. Vse to so zelo zahtevne trase.

O čem razmišljate med dirko?

Sem tekmovalec „na repu“, če uporabim kolesarski izraz. Vendar mi pri kolesarjenju ne gre za zmagovanje, ampak za premagovanje lastnih ovir. Najpomembneje je sodelovati in priti v cilj – temu se posvečam. Po vsem, kar sem prestal, je to, da pridem v cilj, množica in prijatelji pa navijajo zame, vredno zlata.

Vsak ve, da pri opravljanju nalog pomaga postavljanje ciljev. Če pogledava v bližnjo prihodnost: kakšni so vaši cilji?

Leta 2015 se nameravam spet udeležiti dirke v Crevillenteju, pa tudi dirke v Marchi Vías del Tren, ki poteka od Potríesa v Valenciji do Elcha v Alicanteju. Lansko leto je bila trasa dolga 135 km, skupna nadmorska višina pa je znašala 1400 metrov. Zanima me, s čim nas bodo presenetili letos.

Kaj je v vašem življenju poleg športa še pomembno?

Moja ljuba žena Loli in moja čudovita hči Maria. Vesel sem tudi, da imam službo, v kateri uživam (sem samozaposlen v zavarovalništvu), in da je moja telesna pripravljenost skoraj deset let po presaditvi izjemna. Hvaležen sem za oskrbo, ki sem jo med svojim hemodializnim zdravljenjem prejel od zdravstvenega osebja, medicinskih sester in pomočnikov v centru Orihuela in od nefrološke ekipe v univerzitetni bolnišnici v Alicanteju, ki jo vodi dr. Antonio Franco Esteve.

Kot veste iz osebnih izkušenj, je za ljudi s kronično boleznijo zelo pomembno, da trezno razmišljajo in živijo kar najbolj polno. Kaj je tisto v vaši osebni zgodbi, za kar si želite, da bi navdihnilo druge?

Upam, da bodo moje besede in moja zgodba o uspehu pomagale ljudem, ki se trenutno zdravijo zaradi ledvične bolezni. Verjamem, da je del uspešnega zdravljenja v naših glavah: „Kar si želiš, to lahko narediš.“

Bi našim bralcem želeli še kaj sporočiti v slovo?

Pogum vsem skupaj! Uživanje v življenju se z boleznijo ne more in ne sme končati.

Presaditev